Rdeče-beli bojevniki – zakaj otroci obožujejo Atletico Madrid

Nogomet ni vedno samo o zvezdah in milijonih. Včasih je o borbi, o srcu, o tem, da nikoli ne obupaš. In Atletico Madrid je točno to. Klub, ki ni najbogatejši. Ni najbolj znan. Ampak je najbolj trd. Otroci to čutijo. In zato vse pogosteje nosijo rdeče-bele drese. Ne zaradi sijaja. Zaradi boja.

Moj sosed ima sina, starega deset let. Mali je nor na nogomet. Ima drese raznih velikanov – Reala, Barcelone, PSG. Toda njegov najljubši? Atletico. "Zato ker se nikoli ne vdajo," pravi. "Tudi ko izgubljajo, tečejo do konca." Za rojstni dan si je zaželel dres Atletica. Starši niso hoteli dati 80 evrov za original, ker vejo, da bo čez eno leto premajhen. Našli so drugo rešitev. Ko je fant odprl paket, so se mu zasvetile oči. Dres je oblekel in ga ni snel tri dni.

Atletico Madrid je v zadnjih letih postal resen tekmec velikanom. Osvojili so ligo, igrali finale lige prvakov. In vedno so bili tisti, ki so se borili do zadnjega diha. Diego Simeone, njihov trener, je postal simbol te borbenosti. Otroci ga ne poznajo po imenu, ampak po tem, kar njegova ekipa predstavlja.

Eden od očetov iz Maribora mi je zaupal, da je njegov sin dobil dres Atletica za božič. Ni bil original, je pa izgledal enako. Fant je dres takoj oblekel in stekel na igrišče. Vrnil se je čez dve uri, ves v blatu, a z nasmehom na obrazu. "Tata, danes sem bil kot Griezmann," je rekel. Griezmann, ki se je vrnil v Atletico in spet postal junak.

Atletico Madrid ima tudi močno žensko ekipo. Igralke kot Lola Gallardo ali Estefanía Banini so vzori. Punce v Sloveniji jih opazujejo. Želijo si nositi isti dres. Ne roza različico. Isti rdeče-beli. Z istim ponosom. In to je prav. Nogomet nima spola.

Ko starši iščejo dresi Atletico Madrid za otroke, ne iščejo luksuza. Iščejo veselje. Iščejo način, da bi otrok dobil tisti občutek – občutek, da je del nečesa večjega. In ta občutek je enak, ne glede na to, ali je dres plačan 30 ali 80 evrov. Otrok ne vidi razlike. Vidi samo rdeče-bele barve in grb. In to mu je dovolj.

Nedavno sem na otroškem turnirju v Ljubljani videl deklico v dresu Atletica. Na hrbtu je pisalo "Griezmann". Tekla je, kot bi ji gorelo pod nogami. Vsakič, ko je zadela gol, je pokazala proti nebu. Njen oče je stal ob robu in ploskal. Po tekmi sem ga vprašal, zakaj Atletico. Sklonil je ramena. "Všeč so ji. In meni tudi."

Atletico Madrid ni vedno zmagovalec. Včasih izgubijo, včasih razočarajo. Toda njihov dres ostaja. Otroci ga nosijo, ker jim daje upanje. Ker je rdeče-bel kot boj. Ker spominja na to, da nogomet ni samo lepota, ampak tudi borba. In da se včasih splača biti trd.

V današnjem svetu, kjer je vse predrago, je lepo vedeti, da lahko otrokom privoščimo veselje brez bankrota. Ni potrebno, da je dres original. Potrebno je, da otrok verjame, da je on tisti, ki teče po igrišču v rdeče-belem. Da je on Griezmann. Da je on Koke. In da bo prav on zadel zmagoviti gol.

Atletico Madrid morda ne bo vedno prvak. Ampak za otroke, ki nosijo ta dres, je vsaka tekma finale. Vsak gol je zmaga. In vsak trenutek, ko imajo dres na sebi, je kot majhen košček nogometne čarovnije. In to je tisto, kar šteje. Ne cena. Ne logotip. Ampak občutek, da si del nečesa, kar se bori. In rdeče-beli dresi Atletica Madrid so čudoviti. Otroci to vedo. In mi tudi. Rdeče-beli. Za vedno. S ponosom. Z borbo v srcu. In z nasmehom na obrazu. To je tisto, kar šteje.

Tags: dresi Atletico Madrid za otroke