Beli trije levi – zakaj otroci obožujejo Anglijo

Je nekaj v belem dresu z modrimi detajli. Trije levi. Anglija. Ne ekipa, ki zmaguje največ. Ampak ekipa, ki jo otroci obožujejo. Zakaj? Jude Bellingham, Bukayo Saka, Phil Foden. So mladi, pogumni, tehnični. Otroci jih obožujejo. Obožujejo njihov slog, njihove gole, njihovo veselje. In želijo dres. A starši imajo pogosto proračun. Originalni dresi so dragi. Dobro, da obstajajo druge poti.

Moj sin, star deset let, je bil vedno velik oboževalec Anglije. Videl jih je na evropskem prvenstvu, videl jih je na svetovnem prvenstvu. Jokal je z njimi, smejal se z njimi. Za rojstni dan si je zaželel le eno – dres Anglije. Ne z Bellinghamom, ampak s svojim imenom. "Nisem Bellingham. Sem Luka." Iskali smo cenejšo različico. Našli smo jo. Ko je prišla, jo je takoj oblekel. V njej je spal prvo noč. Naslednji dan jo je imel v šoli. Prijatelji so ga spraševali, od kod jo ima. "Od mojega očeta," je ponosno rekel.

Anglija že dolgo ni osvojila svetovnega prvenstva. Bili so blizu, a nikoli čisto. Ampak otrok ne zanimajo naslovi. Vidijo Bellinghama, ki se bori, Sako, ki nikoli ne obupa, Fodena, ki počara. In ko imajo svoj dres, se počutijo kot junaki.

Ena od mamic iz Maribora mi je povedala, da je njen sin, star osem let, dobil dres Anglije z Sakinim imenom. Videl je gol, ko je Saka zadel v kot. "Mami, on je super," je rekel. Ko je dres prišel, ga je takoj oblekel. Stekel je na igrišče in igral ure in ure. Ko se je vrnil, je bil dres zelen od trave, a smejal se je. "Mami, zabil sem štiri gole," je rekel.

Angleška ženska reprezentanca je prav tako navdih. Leah Williamson, Alessia Russo. Punce jih gledajo. Želijo si enak dres. Ne roza različico. Belega. Enak ponos.

Eden od očetov iz Maribora je kupil dres Anglije svoji hčerki z njenim imenom. Hčerka sama igra nogomet. Ko je dres prišel, ga je oblekla in stopila pred ogledalo. "Oči, zdaj izgledam kot prava igralka," je rekla. Nosila ga je celo poletje.

Anglija je v novi dobi. Ima eno najboljših generacij v zgodovini. Bellingham, Saka, Foden, Rice. Vsi so pod 25 let. Otroci, ki jih zdaj gledajo, bodo odraščali z njimi. Čez deset let bodo rekli: "Bil sem tam, ko je Bellingham začel igrati za Anglijo."

Ko starši iščejo dresi Anglija za otroke, ne iščejo najdražjega izdelka. Iščejo občutek. Občutek, da je otrok del nečesa. Da se počuti kot nogometaš na Wembleyju. Otroci rastejo. Dresi postanejo premajhni. Obrabljajo se, trgajo, umažejo. Kupiti drage originalne drese vsako sezono ni mogoče za večino družin.

Ena od mamic iz Maribora je kupila dres Anglije svojemu sinu z njegovim imenom. Sin sploh ni prosil. Bil je čisto presenečen. "Mami, to je moje!" Oblačil ga je in stekel ven. Igral je nogomet ure in ure. Ko se je vrnil, je bil dres umazan, a smejal se je. "Mami, zabil sem sedem golov," je rekel. "Vse za Anglijo."

Anglija ima svojo pesem. "Football's Coming Home." Otroci je morda ne pojejo na glas, ampak jo pojejo v svojih srcih. Ko nosijo beli dres, čutijo, da se nogomet vrača domov.

Torej, ko otrok prosi za beli dres – reci da. Ni treba kupiti najdražjega. Otrok bo enako vesel. Mogoče celo bolj. Ko bo oblekel beli dres, s svojim imenom, ne bo več navaden otrok na dvorišču. Bo na Wembleyju. Bo v finalu. Bo junak. In v tistem trenutku ni pomembno, od kod dres prihaja. Pomemben je samo občutek. In ta je bel in moder. Je Anglije. In je njegov. Popolnoma in v celoti. S ponosom. Z veseljem. S sanjami pred seboj. Za vedno. In ko vidiš svojega otroka teči s tem dresom, veš, da si naredil prav. Otrokova sreča je neprecenljiva. In to je tisto, kar res šteje. Ne denar, ampak nasmeh. In ta ostane za vedno.

Tags: dresi Anglija za otroke